Razmislek proti informacijskemu progromu: Kdo se boji klicanja na odgovornost?
Izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora (10. 4. 2026) je sprožila tektonske premike v ozadju slovenske politike. in razgalja delovanje botrov iz ozadja.
Priča smo koordinirani informacijski vojni najmogočnejšega klana, ki je ob »osamosvojitvi« le navidezno sestopil z oblasti, zdaj pa s »preventivnimi napadi« brani svoje proračunske tokove in vplivne pozicije. Vendar tokratna slika ni črno-bela; ozadja pa se bodo postopoma razkrivala. Kar na prvi pogled deluje kot koordiniran napad na posameznika, je v resnici razkritje globokih razpok med oblastnimi klani, ki se v boju za delež oblasti in prihodnjo usmeritev države ne soočajo le zaradi denarja, temveč zaradi preživetja nacije.

Čeprav je Zoran Stevanović zasedel eno od štirih najpomembnejših funkcij v državi, so vzvodi dejanske moči kot so: izvršilna oblast, proračunski tokovi, ustavno in zakonodajno razlagalni ter medijski portali še vedno trdno v rokah struktur "stare garde".

Asimetrija moči:
Stevanović kot predsednik DZRS nima neposrednega vpliva na uredniško politiko ali financiranje projektov. Njegova moč je trenutno predvsem simbolna in procesna: vodenje javnih razprav, sej, podpisovanje zakonov. Medijski odzivi Alija Žerdina, Markeša in drugih so v tej luči dejansko "preventivni napadi", namenjeni temu, da se novi ekipi odvzame legitimnost še preden bi sploh lahko posegli v vzvode oblasti.

Napovedana prenova RTV je sprožilec upora lojalnim stari gardi na RTVS: Tu se "partizanski" spopad lahko sprevrže v neposredno vojno. Napovedi stranke Resni.ca o preverjanju rezultatov dela in porabe denarja za projekte so za marsikoga eksistenčna grožnja. Zato so odzivi tako siloviti – ne gre le za ideologijo, ampak za obrambo virov financiranja in legitimizacijoo nepotizma ion klientelizma...

Stevanović ima funkcijo, nima pa še "aparata". Njegovi nasprotniki pa imajo "aparat": vpliv v javnem sektorju, vpliv na cehovska omrežja "pravnikov", "kulturnikov", medijskih urednikov..., trenutno pa nimajo več absolutne večine v parlamentu. Ta pat pozicija pojasnjuje, zakaj se v medijih uporablja tako oster, skoraj progromski jezik, saj na ta način hočejo pobeg oziroma podreditev politike, ki se ne podreja razdelitvam plena. Bivši direktor ministrstva je povedal: "Tudi državna služba je lahko podkupnina".

Odlaganje odgovornosti: "Stara garda" s stopnjevanjem napadov in oznakami o "neprimernosti" ustvarja javno mnenje, v katerem bi bila vsaka kasnejša revizija projektov ali prenova RTV vnaprej označena za "politični revanšizem" ali "napad na neodvisnost". Cilj je ustvariti javni konsenz, da je oseba "neprimerna", "nevarna" ali "bizarna". S tem se vnaprej razveljavi vsaka njegova bodoča poteza – npr. revizija projektov ali RTV-ja se v medijih ne prikaže kot boj proti korupciji, ampak kot "napad barbara na institucije". Gre za taktiko obrambe statusa quo skozi diskreditacijo tistega, ki napoveduje spremembe.

Konec informacijskega progroma in boj za prihodnost naroda
Dinamika moči se spreminja. Klan Otmarja Zorna (v navezi z NSi, Logarjevimi Demokrati in portalom Fokus) ter domnevno odcepljen Šetincev klan se na Stevanovića nista naslonila zaradi njegove ideologije, temveč taktično – kot na vzvod v medsebojnem obračunu s Kučanovim jedrom.
V tem spopadu ne gre zgolj za materialne koristi ali dostop do proračunskega denarja. Gre za delež dejanske oblasti, s katero želijo ti akterji upravljati usodo države v času, ko se vse bolj širi zavedanje o eksistenčni ogroženosti nacije.

Vsesplošni medijski poskusi zasramovanja in izdelovanje predsodkov na prvi pogled delujejo kot koordiniran napad na posameznika, v resnici pa razkriva globoke razpoke med oblastnimi klani. Napad na Stevanovića in stranko Resni.ca ni le vprašanje političnega nestrinjanja, temveč kaže odločevalske strukture, ki Slovenijo obravnavajo kot svojo kolonijo. Na plan so stopili znani obrazi »stare garde«:

• Drago Kos in Borut Mekina: Prvi, znan kot borec proti kriminalu, ki dejanskih kriminalcev nikoli ni uspel sankcionirati, in drugi, dolgoletni pisec v časopisu Mladina udarita z afero Black Cube. Njuna retorika o vmešavanju tujih služb je prozoren poskus, da bi legitimizirala razveljavitev volitev. Ob tem oba spregledata ključno dejstvo: v Sloveniji deluje močna »peta kolona«, ki se poteguje za javna sredstva, a za sodržavljane ne ustvarja prepoznavne dodane vrednosti. Namesto blagostanja državljanov v stiski širijo tujo kulturo in jezike ter podpirajo interese, ki niso slovenski.

• Milan Brglez in Pavel Gantar: Nekdanja FDV profesorja in predsednika parlamenta zdaj »ihtavo« svetujeta o razveljavitvi glasovanja za predsednika parlamenta zaradi domnevnih oznak na glasovnicah. Dejstvo, da so poslanci s pikami ali zvezdicami izrazili svojo svobodno voljo, skušajo prikazati kot nepravilnost. Cilj je jasen: preko pritožb na Ustavno sodišče, ki bi jih vložila Urša Klakočar Zupančič, pahniti državo v politični kaos in izsiliti ponovne volitve, kjer botri ne bi ponovili napak, ki so jih tokrat ogrozile.


Razpad monolita in iskanje novih zavezništev
Dinamika moči se spreminja. Klan Otmarja Zorna (v navezi z NSi, Logarjevimi Demokrati in portalom Fokus) ter domnevno odcepljen Šetincev klan in SDS z prvim in edinim končnim odločevalcem Janezom Janšo se na Stevanovića niso naslonili zaradi njegove ideologije, temveč taktično – kot na vzvod v medsebojnem obračunu s Kučanovim jedrom.
V tem spopadu ne gre zgolj za materialne koristi ali dostop do proračunskega denarja. Gre za delež dejanske oblasti, s katero želijo ti akterji upravljati usodo države v času, ko je elitam ostalo vse manj za prodajo in plenjenje nekdaj skupnega premoženja, vse bolj pa se širi tudi zavedanje o eksistenčni ogroženosti nacije.


Medijski progrom kot obrambni krč stare garde: Od »vaterpolista« do diskreditacije
Medijski aparat, ki ga obvladuje oblastni klan, se poslužuje preizkušene taktike: »Najprej diskreditiraj, potem likvidiraj.«
• Marko Crnkovič: Kot stalni kolumnist osrednjih časopisov se poslužuje ciničnih šikan, ki niso namenjeni informiranju, temveč spodbuditvi družbenih trenj. Etiketiranje Stevanovića z »vaterpolistom« in »politike neveščim populistom« je namerna informacijska taktika. Crnkovič, kot številni drugi počezni kritiki, zavestno spregleda, da Stevanović ni prišel »z ulice«, temveč je vodil močno svetniško skupino v Kranju, kjer si je pridobil ključna politična znanja. To etiketiraje služi le kot informacijska megla, ki naj prekrije dejstvo, da se staremu sistemu majejo tla pod nogami, saj se bojijo, da bi se vodenje države prevesilo iz rok »izbrancev« v roke tistih, ki bi dejansko lahko začeli klicati na odgovornost..
• Ali Žerdin in Janez Markeš: Njuna retorika o »moralni neprimernosti« je del frontalnega napada na legitimiteto nove ekipe. Gre za poskus preusmeritve fokusa z dejanskih političnih potez na osebne okoliščine, s čimer želijo zmanjšati avtoriteto funkcionarja, še preden ta začne delati.

"Najprej diskreditacija, nato likvidacija" (politična ali družbena)
Ta vzorec odstranjevanja neprimernih, ki ga je v preteklosti opisal trikratni zaporedni predsednik Slovenije Milan Kučan, se v primeru Zorana Stevanovića odraža v sistematičnem stopnjevanju napadov, ki sledijo točno določenemu zaporedju:
Faza diskreditacije (trenutno stanje) pri kolumnistih, kot so Crnkovič, Žerdin in Markeš, se ne napadajo njegove konkretne odločitve (saj jih kot predsednik DZ še nima veliko), temveč njegova osebnost, izobrazba in preteklost.
Ključni tako imenovani mainstream mediji pri tem pogosto nastopajo usklajeno. Ko večina vplivnih medijev hkrati uporabi isto terminologijo (npr. "vaterpolist", "populist", "neprimeren"), to v javnosti deluje kot ukazana resnica, ki ne dopušča dialoga.

Vprašanje klicanja na odgovornost:
Ključni razlog za tovrstno "gonjo" je strah pred izgubo monopolov. Če nova ekipa začne preverjati rezultate dela pri projektih, kjer so se leta pretakala javna sredstva brez nadzora, se ogrozi celoten sistem "stare garde". Zato je diskreditacija Stevanovića nujna obrambna taktika – če ga politično "likvidirajo" (izolirajo, prisilijo k odstopu, operejo možgane v sledenju botrom iz ozadja) dovolj hitro, do klicanja na odgovornost sploh ne bo prišlo.
Stevanović v tem spopadu uporablja taktiko neposrednega ogledala – svoje nasprotnike javno imenuje "izdajalci" in "zaščitniki starih korit", kar še dodatno podžiga medijski odziv. Gre za boj dveh svetov, kjer "stara garda" uporablja preizkušene metode medijskega obleganja, Stevanović pa računa na to, da ljudje (plačniki projektov) medijem ne verjamejo več tako slepo kot nekoč.





Geopolitika in usoda naroda
V ozadju teh bojev bije srce resničnih skrbi: katastrofalna rodnost, uničevanje kmetijstva in avtohtonih kultur ter razvodenitev nacionalne identitete. Peta kolona, ki deluje znotraj države, ne ogroža le financ, temveč temelje naroda.
• Vloga tajnih služb: Zgražanje nad razkritji korupcije s strani tujih služb (kot je Black Cube) je dvolično. V Sloveniji delujejo številne tuje obveščevalne službe, ki neposredno vplivajo na naše procese.
• Reforma SOVE: Namesto zaščite botrov bi morala naša varnostno-obveščevalna služba aktivno sodelovati pri razkrivanju tistih struktur, ki pod krinko "pomoči" ali "naprednih projektov" dejansko izvajajo dekonstrukcijo slovenske bitnosti.

Pot naprej: Preseganje zombifikacije: Od pasivizacije k suverenosti
Preseganje "boja moči" in uveljavitev "moči argumenta" v tako polariziranem okolju zahteva premik od obravnavanja osebe (osebna raven, kdo govori) k natančni proučitvi in tehtanja pomena dejstev.
Da bi presegli diskreditacije je potreben idejni koncept, ki temelji na radikalni preglednosti / transparentnosti in objektivizaciji podatkov.

Predlog idejnega koncepta:
1. Vzpostavitev "Analitičnega portala javnih sredstev"
Namesto političnih govorov o "koritih" bi morala nova ekipa (ali neodvisno telo) vzpostaviti javno dostopen digitalni arhiv vseh projektov, financiranih iz javnih sredstev.
Merilo uspeha: Vsak projekt (tudi tisti s področja NVO, medijev in kulture) mora vsebovati rubriko "Merljivi rezultati" in "Povratni učinek za plačnika".
Učinek: Ko so številke in rezultati javni, diskreditacije s strani medijev postanejo nepomembne, saj se javnost lahko opre na preverljiva dejstva. Moč argumenta tukaj postane matematična.
2. Standardizacija "Tehtanja dejstev" (Fact-checking proces)
Namesto da se politik na napad (npr. "neprimeren vaterpolist") odzove z žalitvijo, se odzove s procesno analizo. Vzpostavi se protokol, kjer se vsaka trditev kolumnistov (npr. Crnkoviča ali Žerdina) razstavi na: Dejstvo vs. Vrednostna sodba.
Če kolumnist trdi, da je nekdo neprimeren, se javno zahteva definicija "kriterijev primernosti". S tem se kolumnista prisili, da stopi na polje argumentov, kjer mora svoja subjektivna čustva spremeniti v objektivne standarde (ki jih običajno nima).
3. "Demokratizacija revizije" – Vključitev javnosti kot plačnika
Da bi presegli informacijski monopol "stare garde", je treba vpeljati elemente neposredne demokracije pri preverjanju projektov:
Javne tribune o porabi: Namesto zaprtih sej v DZ, kjer se politiki prepirajo, bi morali nosilci projektov svoje rezultate zagovarjati pred zainteresirano javnostjo (plačniki).
Učinek: Ko strokovnjak ali prejemnik sredstev ne more pojasniti koristi svojega dela neposredno državljanom, ga nobena medijska diskreditacija Stevanovića ne more več rešiti pred oceno slabega dela.
4. Inšpektorate se združi v skupen organ: Inšpektorati Slovenije, da začnejo bolje sodelovati in da izoblikujejo drugostopenjski organ glede preverjanja odločb inšpektorjev. Ministrstvo in Vlada RS ne moreta biti drugostopenjski organ. Posedujem odločbo Ministrstva za kulturo RS, ki je zavrglo prvostopenjsko Odločbo Inšpektorata za Medije glede Popravka in odgovora zavajajočih javno objavljenih informacij. Ta odločba je temeljila na pravnomočni sodbi. Ministrstvo je prvostopenjsko razveljavilo in to kar brez obrazložitve, tudi pravnomočne sodbe ni upoštevalo. Kot drugostopenjski organ sta Ministrstvo ali Vlada RS nad inšpektorati oziroma zakonom.

Dopuščanje ugrabljanja vzvodov oblasti
Slovenci smo zaradi nagnjenosti k miru predolgo dopuščali ugrabitev vzvodov družbeno političnega odločanja. Kričanje elit in medijski progromi so nas pasivizirali, a danes je nujna uveljavitev moči argumenta:
1. Obramba nacionalne substance: Fokus politike se mora premakniti na rodnost, kmetijstvo in zaščito avtohtone kulture pred tujimi vplivi.
2. Radikalna preglednost / transparentnost: Vsak evro javnega denarja mora služiti razvoju in blagostanju državljanov Slovenije, ne pa projektom pete kolone.
3. Suverenost varnostnih organov: SOVA mora postati ščit naroda, ki bo zmožen prepoznati in nevtralizirati vmešavanja, ki škodijo slovenskemu državljanu.
Le s prelomom s starimi taktikami »diskreditiraj in likvidiraj« se lahko Slovenija iztrga iz primeža klanov v zatonu in vzpostavi sistem, kjer bo merilo dela dejanski doprinos k varnosti in razvoju slovenskega naroda.


Ogroženost nacije v praksi:
• Sistemsko uničevanje kmetijskih kmetij: Pod krinko "okoljskih projektov", "trajnostnih direktiv" in nesorazmerno investiranje v urbanizacijo ter koncentracijo prebivalstva v mestih se slovenski kmet sooča z omejitvami, ki kmetije silijo v propad, medtem ko se uvaža hrana nižje kakovosti, v rurarnem delu je storitev za občane vse manj, prebivalstvo se praviloma hitro izseljuje. S tem se uničuje prehranska neodvisnost, kvaliteta bivanja, avtohtona slovenska krajina pa je vse bolj zapuščena na milost in nemilost naravnim procesom in propadla za drobiž novim investicijskim priložnostim gradnje "5 minutnih mest".
• Marginalizacija slovenskega jezika: V akademskih krogih in določenih nevladnih projektih se slovenski jezik vse pogosteje umika tujim jezikom, predvsem angleščini ali popačenemu birokratskemu jeziku, kar vodi v postopno izgubljanje nacionalne identitete v lastni državi. Ob tem se moramo zavedati, da so se jezikovni strojni prevalajalniki razvili tako, da se solidno sporazumevamo v domačem jeziku s katerim koli svetovnim in daje avtohtoni jezik Slovernščina v samem besedišču nosi modrosti, ki so se oblikovale preko stoletij sporazumevanja.
• Demografski zlom in ignoranca družinske politike: Medtem ko se milijoni pretakajo v projekte, ki spodbujajo tuje kulture in ideologije, slovenske mlade družine ostajajo brez konkretne podpore pri reševanju stanovanjskega vprašanja, kar neposredno povzroča zgodovinsko nizko rodnost.

Informacijske, javnomnenjske bojne taktike
Kričanje (medijsko, politično, ulično, osebno nadlegovanje) v povprečnem človeku ne vzbudi želje po sodelovanju, temveč obrambni umik. Enostavno se posameznik utrudi, trpi preveč škode na koncentraciji, zdravju, take situacije izčrpajo... To je paradoks manipulacije: bolj ko je javni prostor toksičen, manj razumnih ljudi želi v njem sodelovati, s čimer se moč tistih, ki "kričijo", paradoksalno poveča.

Uveljavljanje vrednot skozi moč argumenta, je pravzaprav edino protisredstvo "zombifikacije" javnosti. Namesto čustvenih odzivov na diskreditacije (ki so le hrana za nadaljnje kričanje) je potreben prehod na:
Mirno vztrajanje pri dejstvih: Če mediji kričijo "fašizem" ali "neprimernost", mora biti odgovor "analiza stroškov in učinkov".
Vrnitev odgovornosti plačniku: Ko državljan vidi neposredno povezavo med svojim denarjem in (ne)delom elit, se pasivnost spremeni v zahtevo po odgovornosti.
To ni le politična strategija, ampak kulturni premik. Če želimo preprečiti ponavljanje zgodovinskih vzorcev, kjer se ob kričanju na posameznike dogajajo družbeni zlomi, moramo kot družba zahtevati, da se "vazalni" odnos do elit zamenja s servisnim odnosom.

Taktike kot je npr.: "Najprej diskreditiraj, potem likvidiraj" se ne premaga z močnejšim kričanjem, temveč z izsiljevanjem konkretnosti. Vsakokrat, ko mediji uporabijo kliše o "neprimernosti", bi morala nova stran odgovoriti z vprašanjem: "Tukaj so podatki o porabi za projekt X, prosimo za vašo analizo teh dejstev."
S tem se nasprotnika prisili v defenzivo, saj "stara garda" običajno nima odgovora na vprašanja o učinkovitosti, ker so se leta zanašali na to, da jih nihče ne bo vprašal za rezultate.

Boj za Slovenijo se torej ne bije v fatamorganskih izmišljijah, trikih in provociranjih kolumnistov kot je Marko Crnkovič ali na tajnih sestankih starih botrov. Bije se na naših poljih, v naših šolah in v naših družinah, bije se na način prepoznavanja vrednot kulturnikov, ki so osebno zreli, sodelujoči, iskalci skupnega dobrega tudi v duhovnem smislu.

Vsaka diskreditacija Zorana Stevanovića je le poskus odvračanja pozornosti od dejstva, da nam pred očmi razgrajujejo domovino. Čas je, da se zavedanje o ogroženosti nacije spremeni v aktivno suverenost, kjer bo slovenski interes na prvem mestu – brez strahu pred kričanjem tistih, ki odhajajo na smetišče zgodovine.



Objava na PublishWallu uspešno izpostavlja strah elit pred odgovornostjo.
Logična posledica poznavanja javnih razpisov je, da se morajo narediti neodvisne revizije javnih pogodb.
Izpostavi se dvoličnost medijskega oligopola v Sloveniji. Strategijo prebujenja se okrepi s delovanjem v smeri lokalne samooskrbe. Poudari se pomen vloge varnostnih služb pri razkrivanju finančne korupcije.
Več podrobnosti in predlogov za nadgradnjo najdete v izvirni objavi na PublishWallu zgoraj.
_______________
EXECUTIVE SUMMARY: Institutional Crisis and State Capture in Slovenia
Subject: Analysis of systemic media-political pressure following the leadership transition in the Slovenian National Assembly.
Overview:
Following the election of Zoran Stevanović as Speaker of the National Assembly on April 10, 2026, the Slovenian political landscape has entered a phase of heightened instability. This crisis is not a result of standard ideological friction but reveals a deep-seated struggle between entrenched power networks (shadow elites) and new political actors seeking to implement fiscal and institutional accountability.
Key Analytical Pillars:
1. Institutionalized "State Capture" and Resistance to Reform:
Slovenia’s transition has left a legacy of opaque power structures (referred to as "clans") that maintain influence over public procurement, media narratives, and NGOs. The current media campaign against the new parliamentary leadership is a preemptive defensive measure to prevent a comprehensive audit of public funds, particularly those allocated to non-transparent "soft" projects and "fifth column" entities that operate against national interests.
2. Fragmented Elite Dynamics:
The traditional political monolith is fracturing. We are witnessing a strategic realignment where emerging factions (e.g., the Zorn and Šetinc networks) are attempting to distance themselves from the legacy "Kučan" core. These groups are competing for a share of actual power to direct the nation’s future in an era of existential demographic and food security challenges.
3. National Security and Intelligence Disparity:
Recent corruption scandals involving foreign intelligence exposures have highlighted a critical dysfunction within Slovenia’s national security apparatus (SOVA). Instead of utilizing external data to dismantle systemic corruption, the establishment uses "foreign interference" narratives to protect high-level political interests, thereby compromising national sovereignty.
4. Societal Passive-Aggressive Manipulation:
Decades of media-driven "shouting" and character assassinations have led to a "zombification" of public discourse. This tactical polarising discourages public participation, allowing elites to maintain the status quo. The current counter-movement seeks to replace this "argument of power" with the "power of argument"—prioritizing transparency, food security, and demographic survival.
Strategic Conclusion:
Slovenia is at a crossroads. The resolution of this tension will determine whether the country remains a "hijacked state" managed by unaccountable networks or evolves into a sovereign democracy governed by radical transparency and national interest. Analysts should monitor the upcoming legislative audits and the restructuring of the national broadcaster (RTV) as key indicators of this transition.